Iz starega mestnega jedra Füssna sledimo oznakam proti zahodu v četrt Bad Faulenbach. Nadaljujemo vzdolž zdravilišča s Kneipp bazeni, jezer Mittersee in Obersee in sledimo cesti vzdolž potoka Faulenbach do jezera Alatsee. Od tod nadaljujemo go gozdni cesti, ki vijuga v ozkih serpentinah skozi gorski mešani gozd navzgor do planine Saloberalpe. Neposredno pri mejni črti med Avstrijo in Nemčijo sledimo sprehodni poti v smeri proti severu, nato se obrnemo proti severozahodu. Pot nadaljujemo strmo navzgor, krajši del le-te je zavarovan z jeklenicami, in nato prispemo do grebena Zirmgrat. Tu sledimo poteku planinske poti Europäischer Fernwandweg E4. Prehod vrhov Zwölferkopf in Einerkopf nudi čudovite razglede na alpsko predgorje in na gorovje Tannheimer Berge.
Pri sedlu pelje gozdna cesta zadnje metre v serpentinah navzgor do Falkensteina. Od razvalin najvišje ležečega dvorca v Nemčiji, na 1267m nadmorske višine, je mogoče uživati čudovit razgled. Malo pod gostilno dvorca Falkenstein pelje pot na krajši izlet v jame Mariengrotte. Po strmem delu po gozdu in prek travnikov pridemo po manjši poti do asfaltirane ceste in do izletniškega lokala Schlossanger Alp. Od tod sledimo označeni poti prek grebena Manzengrat, ki nas v številnih serpentinah privede navzdol do gostilne Manzenstüble. Vzdolž kratke prevozne ceste pridemo v dolino. Prečkamo travnike in pridemo do središča kraja Pfrontna.
(Christina Schwann, OeAV)

Mesto Füssen leži na iztoku reke Lech iz Alp v predgorju, posejanem z jezeri, točno ob cesti Via Claudia Augusta, ki so jo zgradili Rimljani, in je nekdaj povezovala Rim z Augsburgom. Pot je iz Italije vodila čez prelaz Reschen in se ob reki Lech nadaljevala skozi Füssen. Rimski garnizon (garnizon: naselje, v katerem je nastanjena garnizija-op.prev.) v tistih časih se je imenoval „Foetibus“, nemški naziv za Füssen pa se v listinah prvič pojavi šele konec 12. stoletja kot Fuzin, Fozen, Fießen oz. Fuessen in pomeni „noge“. Jezikovni izvor imena sicer ni jasen, ni pa dvoma, da ima Füssen zelo „zgovoren“ grb. Ime Füssen („noge“-op.prev.). na grbu slikovito predstavljajo tri noge. Zibelka naselja je benediktinski samostan Sv. Mang (St. Mang), ki je nastal v 9. stoletju, in okrog katerega je kasneje zraslo celo naselje. L. 1295 je bil Füssen proglašen za mesto in je tako postal pomembno trgovsko središče ob cesti Reichsstraße, ki je potekala po nekdanji rimski cesti. V zgodnjem novem veku (15.-17. stol.) je Füssen postal znan kot evropsko središče izdelovalcev lutenj. Kljub velikemu razdejanju v času tridesetletne vojne in požaru l. 1703 pa je delu slikovitega mesteca uspelo ohraniti svoj nekdanji zgodovinski videz. Poleg meščanskih hiš iz 15. in 16. stoletja so se ohranili tudi deli mestnega obzidja z okroglimi stolpi in mestnimi vrati. V grobnici Magnuskrypta samostana St. Mang so našli freske iz 10. stoletja. Dvorec, ki kraljuje nad mestom (prvotno je bil grad), je nastal med 13. in 14. stol. in so ga nato konec 15. oz. v začetku 16. stoletja preuredili v utrjen grajski dvorec. V prostorih dvorca, ki so ga restavrirali v 19. stol., je od l. 1863 občinsko sodišče, tu pa se nahajata tudi mestna galerija in mestna umetnostna galerija. Visoko nad prelazom Pfronten se k nebu dvigajo razvaline najvišje ležečega gradu v Nemčiji, gradu Falkenstein (1267 m). Od tu se nam ponuja prečudovit razgled na allgäuska jezera, doline in gorske obronke. O času in namenu gradnje obstajata dve teoriji. Splošnemu prepričanju, da so grad postavili v 11. stoletju, da bi z njega opazovali pomembne poti v dolini Vilstal, ki je povezovala območji Bodenskega jezera in Benetk, je strokovnjak za proučevanje gradov Joachim Zeune ob bok postavil novo teorijo. Grad naj bi tako nastal šele v 13. stoletju, in naj ne bi imel nikakršnega vojaškega ali strateškega pomena; pomenil naj bi zgolj izzivalno grozilno gesto tirolskega grofa Meinharda II. do vojvodine Bavarske. Zaradi svoje izpostavljene lege naj bi bil grad le delno uporaben in primeren za bivanje in ni imel nikakršne vojaško-strateške funkcije. O novejši zgodovini so mnenja enotna: V času tridesetletne vojne so grad požgali, da Švedom, ki so prodirali v te kraje, ne bi zapustili nobenega oporišča. Dobrih 200 let kasneje, leta 1884, je „pravljični kralj“ Ludvik II. odkupil razvaline in dal na istem mestu postaviti pravljični grad. Ko je postal opravilno nesposoben, so spet prekinili že začeta gradbena dela in l. 1889 je v dvorec udarila strela, ki ga je porušila do tal. Ob vznožju vzpetine Falkenstein-Wand leži jama Mariengrotte, v kateri stoji kip Device Marije.
(Michael Kleider)