Iz Garmisch-Partenkirchna sledimo stezi Kellerleitensteig do jezera Pflegersee. Sprehajalna pot pelje skozi gozd položno navzgor do čudovito ležečega jezera Pflegersee, kjer nas gostilna vabi na počitek. Pri gostilni sledimo poti proti severu in se držimo leve. Po manjši jasi zavije pot proti jugu in postane strmejša. Kolovoz preide kmalu v ožjo stezo in se nadaljuje v serpentinah skozi gozd severno od Lahnenwiesgrabna. Steza se vzpne prek 1.000 m nadmorske višine in poteka deloma prek prostranega sveta ob vznožju Königsstanda. Krajši del poteka skozi gozd navzdol, nato pa se povzpne prek 1.100 m, preden zavije proti severu in se nato spusti skozi gozd. V kratkem se priključi gozdni cesti. Te se držimo krajši čas proti levi navzgor.
Po ovinku se levo odcepi kolovoz prodi vzhodu. Temu sledimo stalno položno navzgor. Kolovoz postane ožji in kmalu za tem preide v stezo. Naenkrat se prelevi v gozdno cesto, ki v loku zavije proti severu. V ovinku se v levo odcepi steza proti severu za planino Enningalm. Po nekaj višinskih metrih prispemo do pešpoti, ki prihaja iz vzhoda. Te se držimo levo proti zahodu naravnost do planine Enningalm (pribl. 2h10min). S planine Enningalm sledimo poti v smeri proti severu navzdol. Spuščamo se po strmi poti skozi mešani gozd, dokler ne pridemo do poti, ki prihaja s planine Stepbergalm. Od tod naprej se pot razširi in postane položnejša. Udobno se spuščamo proti planini Rotmoosalm. Tu zavijemo po gozdni cesti proti severozahodu prek senožeti, pri čemer se držimo desne. Via Alpina nadaljuje iz doline proti severu vzdolž potoka Elmau.
Po manjši brvi se držimo leve in sledimo gozdni cesti skozi gozd, po desnem oz. vzhodnem bregu Elmaua. Potok Elmau prečkamo prek mostu. Po krajšem času se v desnem ovinku odcepi v levo druga gozdna cesta. Te se držimo dokler ne srečamo desne steze, ki zavija proti severu. Nadaljujemo po tej stezi naprej in prispemo do potoka Kuchelbach, katerega tudi prečkamo. Od koče Kuchelbachhütte se ves čas držimo Knežje poti Fürstenweg proti severu, navzven iz doline. Že malo pred magistralno cesto se v levo odcepi gozdna cesta, ki ji sledimo v smeri proti Höllgrabnu. Pri drugem odcepu zavijemo desno in se znova držimo leve. Pri mostičku se držimo desne in sledimo kolovozu. Pri magistralni cesti zavijemo levo do prvih hiš. Tu prečkamo magistralno cesto in sledimo dovozu za dvorec Linderhof.
(Christina Schwann, OeAV)

Dvorec Lindenhof je dal zgraditi legendarni bavarski kralj Ludvik II. (znan tudi pod vzdevkom „Kieni“). Postavili so ga l. 1870 in je edini dvorec „pravljičnega kralja“, ki je bil za časa njegovega življenja dokončan. Sem se je želel melanholični vladar, ki je bil naveličan svoje vloge, umakniti pred dvornim ceremonialom. V umetni jami v parku dvorca Schloss-Park se skriva jezerce, po katerem se je s školjkastim čolnom prevažal Ludvik. Okoliščine njegove smrti bodo najbrž ostale večna uganka; potem, ko so ga dva dni pred tem razglasili za duševno neuravnovešenega in mu vzeli opravilno sposobnost, so ga 13. junija 1886 našli utopljenega v Starnberškem jezeru. Le devet kilometrov od dvorca Lindenhof leži Ettal s svojim znamenitim samostanom. Samostan je dal l. 1330 postaviti cesar Ludvik Bavarski. Legenda govori o beli Madoni, ki jo je vladar tistega leta prinesel iz enega italijanskih bojnih pohodov in njej v čast ustanovil samostan. Vanj je nastanil benediktinske menihe in pri tem osnoval še viteški red, ki pa ni trajal dolgo. Ettal se je razvil v svetovno znano Marijino romarsko središče. Leta 1744 je samostan hudo prizadel požar; obnovitvena dela je od l. 1745 vodil samostanski arhitekt Schmuzer, in sicer delno po načrtih Enrica Zuccalija. Srednjeveška zgradba je v jedru ostala enaka, opremili pa so jo z baročno kupolo. L. 1803 je bavarska država skoraj vse samostanske zgradbe sekularizirala (sekularizacija: sprememba cerkvenega premoženja v posvetno, državno-op.prev.), prišlo je do razlastitve. L. 1900 je samostan ponovno prišel v roke benediktincem, 1907 l. pa je Ettal spet postal opatija. V delu današnjega samostana, ki je bil zgrajen v 20. stol., ima danes svoje prostore internat. Ammergauske Alpe, znane tudi kot Ammersko pogorje (po reki Ammer), so gorska pokrajina s številnimi vršaci, ki se med Loisachom in Lechom na zahodu pridruži pogorju Ester, in so podskupina predgorja Bavarskih Alp.
Znotraj Ammerskega pogorja obstajajo razlike med posamičnimi gorskimi skupinami. Medtem, ko imajo najsevernejše skupine položne, zaoobljene oblike (flišna področja), pa na jugu prevladujejo bolj strme oblike, med katerimi pa ni toliko strmih sten, kot pa skalnih strmin s prepadi. Travnate gore z majhnimi izboklinami v steni lahko najdemo tako na grebenu Klammspitz, kot tudi na predelih gorskih skupin Hochplatte in Säuling na zahodu. Na področju planot Kramer, Kreuzspitz in Daniel (vzhod, sredina in jug) ležijo višji vrhovi, ki so nastali iz debelih plasti prvotnega dolomita, skupaj z apnenci (ploščast apnenec); gre za del lechtalskega pokrova, ki ga je sem narinilo ob gorotvornem gibanju. Takoimenovani „drobirji“ so grušči (ostrorobi odkrušeni kosi kamnine-op.prev.) z malo vegetacije, ki jih na plan prinese drobnozrnat dolomit.
(Michael Kleider)