Pot od koče Riemannhaus do koče Kärlingerhaus je najkrajši prehod prek Steinernes Meer do Berchtesgadna. Prehod pelje prek Steinernes Meer čez planoto in je zaradi tega, vse dokler sneg še ni skopnel, precej enostaven in udoben. Pot je opremljenega z dobro vidno rdečo-belo-rdečo markacijo. V primeru snega in megle pa lahko naletimo na težave pri izsleditvi prave poti.
Kmalu za kočo Riemannhaus vodi pot št. 413 proti severu. Po lažjem vzponu kmalu dosežemo najvišjo točko poti pri križu „Salzburger Kreuz“, na 2.135m višine. Od tod lahko uživamo ob lepem razgledu na steno Rotwandl (2.231m), ki si je zaradi značilne rdeče barve jurskega apnenca pravično prislužila tako poimenovanje. Gorovje Steinernes Meer tvorijo pretežno apnenčaste kamnine, ki jih deževnica z lahkoto topi in erodira (zakrasevanje). Zakrasevanje je razvidno s tako imenovanimi škrapljami (gre za bolj ali manj globoke podolgovate vdolbine v apnenčasti površini), jamami in dolinami (votline v obliki žrela).
Mimo Schwarzen Lacke kmalu dospemo do majhnega vodnjaka desno od poti. Sestop do Baumgartl traja približno pol ure. Tu lahko po dolgi hoji čez gole visoke planote znova občudujemo sklenjeni gozd Steinernes Meer. Na 1.787m višine prečkamo mejo med Avstrijo in Nemčijo in s tem istočasno mejo Narodnega parka Berchtesgaden (približno 1 ura).
Najprej hodimo skozi gozd, dokler se naša pot ne sreča s potjo št. 414. Ostanemo na poti št. 413 in se držimo leve. Pot pelje mimo koče Branntweinbrennhütte (od poti levo), kjer se poleti lahko prisostvuje pripravi encijanovega žganja, proti jezeru Funtensee. Od tod naprej se znova podamo po poti št 413. Tu nas čaka naslednja orientacijska točka oz. tako imenovani Teufelsmühle – hudičev mlin, podzemni odtok jezera Funtensee. Če pozorno prisluhnemo, lahko slišimo grozeče klokotanje in grgranje vode, videti pa ni ničesar.
Nadaljujemo naprej vzdolž brega jezera Funtensee, po zaslugi kotlinaste in višje lege, ki nas vedno znova preseneča z novimi rekordnimi ohladitvami, dokler ne prispemo do koče Kärlinger-Haus (1.630m) (približno 40 minut od Baumgartl).
(Susanne Schwab, Nationalparkverwaltung Berchtesgaden)
 

Pri Baumgartlu prečkamo nemško mejo v smeri proti koči Kärlingerhaus in s tem istočasno tudi mejo Narodnega parka Berchtesgaden. V Narodnem parku ležijo na vzhodu gorski masivi Hohen Gölla, Jennerja in pogorja Hagengebirge, na jugu deli Steinernen Meer, „v sredini“ masiv Watzmannmassiv, na zahodu pa meji s planino Reiteralm. Skupaj se razprostira na 210 kvadratnih kilometrih.
Narodni park v taki obliki, kot ga poznamo danes, je bil ustanovljen leta 1978. Zgodba parka kot zavarovanega območja pa sega že v leto 1910, ko je bilo ustanovljeno območje zavarovanih rastlin „Pflanzenschonbezirk Berchtesgadener Alpen“, to je eno izmed prvih alpskih zavarovanih območij. S tem so hoteli v regiji preprečiti takratno živahno trgovanje z divjimi alpskimi cvetlicami - še posebej z encijani in planikami. Leta 1990 je UNESCO priznal Narodni park skupaj z okoliškim območjem kot rezervat biosfere.
Glavni cilj narodnega parka Berchtesgaden je uveljavitev načela „pustimo naravo biti narava“. V osrednji coni (Kernzone) zavarovanega območja se zavestno odpovedujejo človekovim posegom zato, da bi lahko nemoteno potekal naravni razvoj. V vzdrževalni coni (Pflegezone), je dovoljena tradicionalna izraba okolja, kot na primer planšarstvo, ribolov in vožnja s čolni po jezeru Königssee.
Nadaljnje prioritetne naloge narodnega parka so: raziskovanje, okoljsko izobraževanje in počitek. Raziskovanja omogočajo boljše razumevanje naravnih procesov, na primer z opazovanjem načina življenja gamsov ali planinskih orlov. Oddelek za okoljsko izobraževanje je sestavil pestro ponudbo, s katero namerava približati naravo obiskovalcem, omogočiti slednjim njeno čutno zaznavanje ter jim nuditi informacije o narodnem parku (npr. obiski z vodiči, informacijski centri). Sprehajalec se lahko v narodnem parku sprosti na 230 km dolgem, dobro zasnovanem omrežju poti.
Narodni park Berchtesgaden zajema skladno s svojo velikostjo in raznolikostjo lokacij tudi zelo veliko vrst oz. rastlinskih in živalskih združb, med katerimi veliko redkih. Načeloma so v narodnem parku vse zaščitene. Ta raznolikost se zrcali v številkah, ki so jih zbrali v dosedanjih izvedenih raziskavah: ugotovili so na primer skoraj 2000 vrst gliv, 1000 vrst brstnic (med katere sodijo poznani cvetnici, kot sta na primer encian in planika) in 55 vrt sesalcev. Pohodnik lahko pri vzponu opazuje vsa vegetacijska območja, od srednje širine do polovih kapic, v določenih regijah lahko zasledi tudi živali kot so svizci, planinski orli, gamsi in kozorogi.
Z geološkega vidika prevladujeta v Alpah Berchtesgadna ramsauski dolomit in dachsteinski apnenec. Vrste kamnin se lahko dobro razloči na podlagi oblik preperine. Apnenec se v deževnici raztopi (zakrasevanje), dolomit pa se zaradi mraza zdrobi v manjše kose.
(Susanne Schwab, Nationalparkverwaltung Berchtesgaden)