Za kočo Memminger Hütte vodita pot E5 in Via Alpina proti dolini. Tisti, ki so že zgodaj zjutraj v dobri kondiciji, si lahko privoščijo kratek izlet na Seekogel, ki slovi po čudovitem razgledu.
Pot se prične strmo spuščati mimo potoka oz. odtoka spodnjega jezera Unterer Semisee, prečka prek mostička žuboreče valove in vodi neposredno mimo divjega slapa navzdol po desnem bregu. Po slapu ponovno prečka potok in se potopi v čedalje bujnejšo vegetacijo. Pot je na posameznih predelih vlažna in spolzka. Končno dospemo do dna doline in prečkamo potok Parseierbach. Tukaj se pot odcepi levo v smeri proti koči Ansbacher Hütte. Via Alpina se nadaljuje po gozdni cesti mimo spodnje postaje vzpenjače za prevoz materiala. Od ceste se pot zlagoma spušča, odcepa za planino Saxeralm ne upoštevamo.
Po več kot 2 urah prispemo do majhnega naselja Madau. V 18. stoletju je bil Madau ponosna gorska vas s 60 prebivalci, danes pa je oskrbnik planinske koče Hermine edini prijavljeni prebivalec. Zanimivo je, da naselje Madau, ki leži le 2 uri hoda od Bacha v dolini Lechtal, iz zgodovinskih razlogov pripada občini Zams iz doline Inntal. Med naselji Madau in Bach deluje med junijem in septembrom samostojna avtobusna linija v rednih časovnih presledkih. Točnejše informacije o voznem redu nam na željo posreduje oskrbnik planinske koče Hermine ali pa so na voljo na spletni strani www.madau.com.
Iz Madaua vodi gozdna pot vzdolž potoka. Tudi na drugi strani potoka se nahaja pot, katere uporaba pa zaradi pogostih manjših plazov ni priporočena. Končno dospemo do majhne kapelice neposredno nad Bachom v dolini Lechtal. Na ovinku, ki zavija proti kapelici, se moramo držati leve in slediti asfaltirani cesti. Malo preden se le-ta priključi na magistralno cesto, se usmerimo po stezi, ki zavija levo čez pašnike. Pot je težko zasledljiva, saj je zaradi kravjega teptanja nastalo več vzporednih poti. Pri orientaciji so v pomoč rdeče lesene klopi. V nadaljevanju se pot razširi in postane udobnejša. Po zadnjih hišah, ki jih je mogoče zaslediti iz Stockacha, se držimo desne, prestopimo ograjo za živino in sestopimo z gozdnega roba na pot čez travnike. Hodimo med hišami, dokler ne dosežemo kolesarske poti za Holzgau. Sledimo tej poti, prečkamo most ter nadaljujemo do središča majhne občine.
Iz Holzgaua moramo pozorno slediti markaciji poti E5 oz. Vie Alpina, vse dokler ne dospemo do kolesarske poti in kasneje po pešpoti do odcepa za dolino Madautal, ki poteka nad Bachom. Od tod naprej je pot dobro označena in lahko zasledljiva.

(Christina Schwann, OeAV)

Od leta 2002 spada dolina Lechtal med območja Natura 2000 (glej rdečo pot, etapa R 48). V to območje ne spada le Lech s svojimi prostranimi melišči, temveč tudi pobočja Lechtalskih in Allgäuskih Alp, stranske doline ter s tradicijo in kulturo bogate krajine, s posebnostmi, ki jih je le redkokje na alpskem območju mogoče zaslediti. To poglavje bi posvetili predvsem čudovitim alpskim rastlinam, ki uspevajo v Lechtalskih in Allgäuskih Alpah: vsakih 100 m v višino se temperatura zniža za 0.5 stopinje, vegetacijska doba se skrajša za 1 teden in količina padavin se poveča za 70mm. Mnogo rastlin visokogorskega izvira iz zelo oddaljenih krajev, kot na primer velesa (iz severne tundre), alpska azaleja (iz severne Amerike) ali planika, ki jo takoj povežemo z Alpami, a v resnici izvira iz sibirske stepe.
Močna odpornost je prvotno služila kot zaščita proti suši, danes pa služi kot odlična zaščita pred mrazom. Rastline v visokogorskem svetu se bojujejo proti težkim pogojem nenazadnje tudi vremenskim, in proti kratki vegetacijski dobi (od 50 do 100 dni). Po eni strani je več padavin, zaradi močnega osončenja in vetra pa se mora večina rastlin spopadati s sušo. Način zaščite, ki so jo sprejele, na primer alpska azaleja, velesa ali alpska lepnica, je tvorjenje blazinic. Še v hujših pogojih uspevajo na meliščih rastoče rastline, kot so, na primer, alpska kreša ali večji alpski repnjak ter alpska zlatica, katerih korenine segajo največkrat zelo globoko, zato da bi lahko dosegle vodo in hranilne snovi.
Rastline na ta način istočasno utrjujejo melišča, ki so v stalnem gibanju. Pisani travniki modrik so značilni za sončne strmine, bogate z apnencem. Tu naletimo na kosmatince, javorke, ranjake, encijane, črne in rdeče kamniške murke, kukovičnike in mnogo vrst redkih orhidej. Travnikom modrik veter in podnebje ne moreta do živega, le nekaj bi lahko bilo zanje usodno: gnojenje. Travniki v dolini so v začetku junija v polnem cvetenju. Marjetice, morski pelin in žajbelj obarvajo polja. Redna košnja povzroča naravno selekcijo in zvabi na plan veliko število vrst. Še posebno pogosto se lahko zasledi lepo kukavico. V gozdovih, ki jih vlaži reka, raste veliko orhidej, ki jih lahko zasledimo le redko kje drugod: od vimenjaka, do muholikega mačjega ušesa, črnordeče močvirnice, lepega čeveljca in prave močvirnice.
Bibliografija: Lechtal, eine Landschaft erzählt ihre Geschichte, Werner Gamerith, Tyrolia Verlag
(Christina Schwann, OeAV)